Meč, violina in zemlja: Kje se kali karakter?

Sreda je čas za refleksijo. Ko gledam na dogodke preteklih dni, vidim rdečo nit, ki povezuje vse naše dejavnosti – od tišine mojega vrta do odrske luči in ostrine meča v doju. Vse to je kultivacija.

1. Veščina, ki ne pozna generacijskih meja

Prejšnjo soboto smo v Mariboru trenirali v ožjem krogu, a z izjemno močno energijo. Na blazinah sta se srečala dva pola: izkušeni Iztok s svojo stabilnostjo in 12-letni Evan z bistrino, ki jo redko vidiš pri mladih.

Prav to je bistvo našega društva. Mečevanje ni le šport; je prenos vrednot. Ko mladostnik vidi starejšega kolega, kako z mirnim dihom obvladuje tehniko, se ne uči le giba, temveč discipline in spoštovanja. In ko starejši opazuje zagnanost mladega, se spomni na začetniški um (Shoshin), ki je ključen za nenehno rast.

2. Od blazin do odrskih luči

Ponos učitelja se ne konča v dvorani. V ponedeljek sem obiskal glasbeno-baletno predstavo, kjer je naš učenec Brin igral violino v mladinskem orkestru. Gledati ga tam, zbrano in neustrašno prisotno sredi harmonije zvokov, je bila zame potrditev našega dela.

Violina in meč sta si bolj podobna, kot si mislimo. Oboje zahteva natančnost do milimetra, tisoče ur ponovitev v tišini in sposobnost, da v odločilnem trenutku – pod lučmi odra ali v napetosti treninga – ostaneš miren. Če znaš kultivirati svoj fokus ob violini, ga boš znal uporabiti tudi v šoli, službi in življenju.

3. Modrost v spremembi (Mizu no Kokoro)

Pot neustrašne prisotnosti pa ni vedno ravna. Načrtovani seminar na Pohorju tokrat ni uspel zaradi prenizkega števila prijav. Marsikdo bi to videl kot neuspeh, a v Budo filozofiji učimo "um kot voda" (Mizu no Kokoro).

Voda se prilagodi vsaki obliki posode, a njena narava ostane ista. Če se ena pot zapre, energijo preprosto preusmerimo drugam. Namesto seminarja sem čas posvetil zemlji – sajenju pora, zelene in solate. Kultivacija na gredicah je moja meditacija, ki me opominja na potrpežljivost. Zemlje ne moreš priganjati; lahko ji le pripraviš pogoje in čakaš.

4. Srčnost, ki se vrača

Največje presenečenje pa je prišlo v obliki sporočila fanta, ki je bil lani z mano v koloniji v Poreču. Vprašal me je, če pridem tudi letos, ker si celotna ekipa želi, da bi bil spet njihov učitelj.

To je najmočnejši dokaz, da mladi iščejo avtoriteto, ki temelji na spoštovanju in srčnosti. Zato vas ponovno vabim: v naši ekipi za 1. izmeno v Poreču (29. 6. – 6. 7.) še vedno iščemo 5 prostovoljcev, ki bi nam pomagali ustvarjati te nepozabne spomine. Če želite postati vzgled, mi pišite.

Kultivacija potenciala ni enkraten dogodek. Je vsakodnevna odločitev, da bomo danes za milimeter boljši kot včeraj.

Success is earned, step by step.

Sensei Denis Podaj